PEŠ · Hoja
Pot palčka sprehajalčka
- Začetek
- Ni podano
- Konec
- Ni podano
- Dolžina
- Ni podano
- Višina
- Ni podano
Opis poti
Skrivnostna pot Palčka Sprehajalčka
Nekoč je na pobočju Rašice živel majhen palček z zelenim klobukom. Vsi so ga poznali kot Palčka Sprehajalčka. Vsako jutro je odprl gozdna vrata in preveril, ali je v gozdu vse tako, kot mora biti.
Nekega dne je opazil, da otroci po gozdu hodijo zelo hitro. »Če boste hiteli,« je dejal, »ne boste nikoli našli največjega zaklada tega gozda.«
»Kakšnega zaklada?« so vprašali. Palček se je le skrivnostno nasmehnil. »Na poti vas čaka petnajst gozdnih prijateljev. Vsak skriva eno pomembno skrivnost. Šele ko jih odkrijete vse, boste razumeli, kaj je pravi zaklad.«
In tako se je začela pustolovščina.
Že po nekaj korakih so zaslišali tih glas. »Kdo sem? Vedno sem tukaj, a me opazijo le tisti, ki se za trenutek ustavijo.« Otroci so pogledali okoli sebe. Je govoril veter? Drevo? Ali morda prvi skrivnostni palček?
Malo naprej je nekdo zašepetal: »V gozdu nobeno drevo ni enako drugemu. Zakaj bi morali biti ljudje?«
Kateri gozdni prijatelj nas uči, da smo različni in da je prav v tem naša moč?
Pod staro bukvijo je nekaj nežno zalesketalo.
»Če vidiš nekoga žalostnega, kaj mu lahko podariš, pa te nič ne stane?«
Otroci so hitro našli odgovor. Nasmeh.
Vilinka se je zadovoljno nasmehnila in izginila med sončne žarke. Pot je postajala nekoliko bolj strma. Na štoru je sedel majhen palček.
»Kaj raste počasneje kot trava, pa postane veliko večje od nje?«
Otroci so razmišljali.
»Drevo!« »Res je,« je dejal palček. »Tudi velike stvari potrebujejo čas.«
Ob poti je hitela drobna gozdna delavka.
Nosila je nekaj, kar je bilo večje od nje same.
Katera majhna žival nikoli ne reče: "Tega ne zmorem"? Na naslednjem ovinku je nekdo vprašal: »Koliko različnih zvokov lahko slišiš, če za eno minuto utihneš?«
Otroci so zaprli oči. Ptice. Veter. Listje. Čmrlj. In nekje daleč detel.
Na jasi jih je pričakala bleščeča vilinka. »Če bi lahko svetu podaril eno samo lepo stvar, kaj bi izbral?«
Odgovor je moral vsak poiskati sam. Ko so se približevali vrhu, jih je čakalo še zadnje sporočilo. »Pravi zaklad ni skrit pod kamnom ali zaklenjen v skrinji.« »Skrit je tukaj,« je dejal Palček Sprehajalček in pokazal na njihova srca. »Če ste na poti pomagali drug drugemu, bili prijazni, pogumni, potrpežljivi, iskreni in hvaležni, ste zaklad že našli.«
Ko so prispeli do Doma na Rašici, so pogledali nazaj proti gozdu. Zdelo se jim je, da so med drevesi zagledali majhne zelene klobučke. Morda je bil to le veter.
Morda pa so se palčki smejali, ker je gozd dobil nove varuhe. In če boš naslednjič hodil po tej poti počasi, z odprtimi očmi in dobrim srcem, bo morda prav tebi uspelo odkriti vse skrivnostne gozdne prijatelje.
Pred odhodom preverite razmere, izberite ustrezno pot in spoštujte mir v vasi.
Galerija
